Dne 22. 3. 2023 je bil sprejet Zakon o čezmejnem izvajanju storitev – ZČmiS-1 (Uradni list RS, št. 40/23), ki v 35. členu določa prenehanje veljavnosti drugega odstavka 144. člena ZPIZ-2, ki se uporablja za izplačila plače napotenih delavcev v tujino za obdobje do vključno decembra 2023.
Med drugim so bile sprejete tudi spremembe pravil o davčni obravnavi dohodkov delavcev, ki so napoteni na delo v tujino.
Osnova za obračun in plačilo prispevkov: do 31. 12. 2023 je potrebno za namene pravilne določitve osnove za obračun prispevkov v primeru delavcev, napotenih na delo v tujino, ločiti zavarovance, ki so v času napotitve vključeni v zavarovanje po zavarovalni podlagi 001 (delavci v delovnem razmerju na območju RS) in zavarovance, ki so vključeni v zavarovanje po zavarovalni podlagi 002 (delavci, ki so v delovnem razmerju pri delodajalcu s sedežem v RS, ki so bili poslani na delo v tujino in niso obvezno zavarovani po predpisih države, v katero so bili poslani). Osnova za plačilo prispevkov za zavarovance – napotene delavce v delovnem razmerju (zavarovalna podlaga 002) od izplačane plače je plača, ki bi bila prejeta za enaka dela v Sloveniji. To pomeni, da se v osnovo za obračun prispevkov teh delavcev ne všteva tisti del plače, ki jo prejmejo izključno samo zaradi napotitve na delo v tujino.
Od 1. 1. 2024 je pri določitvi osnove potrebno upoštevati lastnost zavarovane osebe glede na vključenost v obvezno zavarovanje (zavarovalno podlago). To pomeni, da se za izplačila plače za obdobje od vključno januar 2024 dalje tudi za delavce napotene na delo v tujino v osnovo za obračun in plačilo prispevkov všteva celotna izplačana plača. Povedano drugače, v primeru napotitev na delo v tujino se ukinja vštevanje primerljive plače za delo v Sloveniji v osnovo za obračun in plačilo prispevkov. S tem se v bistvu ukinja izjema glede določitve (nižje) osnove za plačilo prispevkov zaposlenih oseb, vključenih v sistem socialnega zavarovanja v Republiki Sloveniji, v času napotitve v tujino.